DOBRODOŠLI!

Draga dekleta, dragi fantje,
učenci in starši,
DOBRODOŠLI!

Že je tu 1. september – dan, ko se znova snidemo in skupaj krenemo novim dogodivščinam naproti.
Naša šola še stoji, zahvaljujoč čistilkam, hišnikoma in ostalim zaposlenim je čista in urejena, učitelji so spočiti in pripravljeni na nove izzive.
Čeprav se nam verjetno vsem zdi, da smo kdaj preobremenjeni, imamo veliko srečo.
Imamo streho nad glavo, udobja vrh glave, hrano za dušo in telo. Vsega je pravzaprav preveč, da bi to, kar imamo, znali resnično ceniti.
“Zalitim” v mehko udobje se nam zna zgoditi tudi, da pozabimo na soseda, prijatelja; sočloveka.
Medtem, ko z novimi zvezki stopamo v novo šolsko leto, se trume soljudi, ki nimajo sreče kot jo imamo mi, ki so doživeli grozote, ki si jih ne moremo zamisliti in si želijo le življenja v miru, valijo v “obljubljeno deželo”, Evropo.

Imamo še toliko človeka v sebi, da jih sprejmemo razprtih rok in jim z odprtim srcem rečemo “DOBRODOŠLI!”?

Svita se! Ali čutite to svetlikanje?
Ne ljudstev ni več, ne narodov, ne človeštva.
En človek stoji sredi sveta, en sam človek,
z belim trnjem kronan. A nad njim srebrna
gloriola človečanstva. (Je bila nevihta in smrt sama?)

En človek je in vsi, ki stojijo okrog njega, so le
njegovi različni obrazi. (Ali je rudar, ali strojar,
ali nosač, ali kmet, ali uradnik, ali pisatelj,
ali intelektualec, ali berač, ne morem razločiti.
Ali je Slovenec, ali Nemec, ali Rus, ali Francoz,
ne vem, samo eno vem, da mi je strašno ljub ta
človek, kdorkoli je, karkoli je.)

Ne vem, kdo je, kaj je, zame je dovolj eno:
rad ga imam!

Srečko Kosovel
(odlomek iz besedila Mehanikom!)